Avgustovska objava člankov o policijskih ovadbah proti Zoranu Jankoviću je v javnosti od vseh naših letošnjih zgodb povzročila največ razburjenja.
To je glede na položaj in razvpitost ljubljanskega župana seveda razumljivo. Toda razburjenja ni povzročilo le tisto, kar je zapisano v ovadbah proti Jankoviću. Nekateri mediji so problematizirali tudi dejstvo, da nam je sodišče na našo zahtevo posredovalo ovadbe proti Jankoviću. Z objavo ovadb naj bi pri Pod črto škodovali osebi, ki še ni bila pravnomočno obsojena, bi lahko povzeli njihove očitke.
Pojdimo po vrsti. Tožilstvo smo pri Pod črto spomladi zaprosili za posredovanje kopij nekaterih kazenskih ovadb proti Zoranu Jankoviću. Menili smo namreč, da je objava podatkov iz ovadb v javnem interesu. Mestna občina Ljubljana pod Jankovićevim vodstvom letno razpolaga z okoli 300 milijonov evrov javnega denarja, kolikor znaša proračun občine. Po drugi strani pa je Policija po poročanju medijev sodeč takrat Jankovića tožilstvu večkrat ovadila – tudi zaradi sumov zlorabe javnega denarja. Volivci morajo po našem prepričanju vedeti, kaj organi odkrivanja in pregona očitajo Jankoviću, in na podlagi kakšnih dokazov.
Iz ovadb, ki nam jih je konec junija nato posredovalo tožilstvo, je razvidno, da Jankoviću policijska ovadba v primeru Stožic očita sklepanje za občino škodljivih pogodb, ki so davkoplačevalce stale 39 milijonov evrov. Očitajo mu napeljevanje k zlorabi položaja, zaradi česar je zasebno podjetje neupravičeno dobilo 3 milijone evrov denarja javnega občinskega podjetja. Skupaj s sinom Damijanom Jankovićem je ovaden tudi zaradi suma pranja denarja, saj naj bi v zameno za pomoč zasebnemu podjetju dobil 100.000 evrov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja.
V ločenih ovadbah Jankoviću policija očita še utajo dobrih 100.000 evrov davka pri prodaji delnic Mercatorja in sprejemanje daril za nezakonito posredovanje oziroma zahtevanje spolnih uslug v zameno za ureditev zaposlitve farmacevtki v Lekarni Ljubljana. Utajo davkov oziroma pomoč pri utaji davkov več policijskih ovadb očita tudi Jankovićevima sinovoma Damijanu in Juretu Jankoviću.
To niso vse ovadbe, ki jih je policija podala proti Jankoviću. Od tožilstva smo pridobili tiste najbolj pereče.
Satirična ilustracija: Luka Kravanja; Tekst: Rok Grča
Oklepanje funkcije
Dokazi, ki so jih policisti zbrali proti Jankoviću in njegovima sinovoma ter jih nato opisali v ovadbah, se zdijo trdni. Seveda bo njihovo končno oceno podalo sodišče – le to lahko razsodi, ali so dokazi verodostojni, in če so, ali je Zoran Janković kazensko odgovoren za svoja dejanja.
Toda: primer Zorana Jankovića, pa tudi nekateri ostali medijsko odmevni primeri proti drugim osebam z močjo in vplivom, odpirajo vprašanje, ali je kazenska odgovornost edina odgovornost, na podlagi katere lahko sodimo o primernosti osebe za opravljanje neke politično pomembne funkcije? Ali pa bi morale osebe, ki se znajdejo v kazenskih postopkih, tako funkcijo zapustiti, saj so izgubile svojo verodostojnost v očeh javnosti?
Panama papers in odstop islandskega premierja
V zahodnih državah se je uveljavilo pravilo, da osebe, proti katerim so sproženi kazenski postopki, zapustijo svoj politični položaj. Nekateri to storijo že prej. Na primer, 10. marca 2008 je časnik New York Times poročal, da je guverner ameriške zvezne države New York Eliot Spitzer plačeval za spolne usluge prostitutk. Relativno minorna kršitev zakona, torej. Dva dni pozneje je Spitzer napovedal svoj odstop, še pet dni pozneje pa tudi dejansko odstopil. Tožilci proti Spitzerju na koncu niti niso uvedli kazenskega postopka.
Podoben primer je odstop islandskega premierja Sigmundura Davíða Gunnlaugssona. Lani so novinarji v okviru odmevnega projekta Panamski dokumenti razkrili, da ima žena premierja v lasti podjetje v davčnih oazah. Solastnik tega podjetja je bil v preteklosti tudi sam premier. To podjetje je imelo v lasti terjatve do nekaterih islandskih bank. Premier v nasprotju z zakonom lastništva podjetja ni prijavil pristojnim organom. Po razkritju se je Gunnlaugsson »začasno umaknil s položaja«, kot je svoj odstop definiral medijem.
Podobnih primerov je mnogo. V primeru Zorana Jankovića pa so bile vložene kazenske ovadbe, zahteve za sodno preiskavo, določene zadeve so se že znašle (in tudi padle) na sodišču. Te vmesne sodne zmage Zorana Jankovića so podlaga za njegov zagovor pred javnostjo: določene osebe v policiji in tožilstvu so se zarotile proti njemu, zato lahko sam zaupa le sodiščem, odstopil pa bo le, ko/če bo obsojen.
Odločitev, ali bodo tak zagovor sprejeli, sloni na volivcih. Toda, kot rečeno, ti morajo po našem mnenju vedeti, zaradi česa in na podlagi kakšnih dokazov ga tožilstvo preganja.
Če bi Zoran Janković odstopil, bi za razkritje vsebine ovadb proti njemu obstajalo precej manj argumentov. Ker ostaja na funkciji, pa v kazenskem postopku ne more pričakovati iste stopnje zasebnosti, kot bi jo pričakoval »človek z ulice«.
Obtožnice brez obsodbe
Kazenski postopki proti Zoranu Jankoviću pa so po drugi strani pomembnejši od vprašanj o krivdi Zorana Jankovića samega. Postopki so lakmusov test (ne)delovanja organov odkrivanja, pregona in slovenskega pravosodja.
Najstarejše kaznivo dejanje, ki ga tožilstvo in policija očitata Jankoviću – utaja davka ob prodaji delnic Mercatorja – naj bi bilo storjeno leta 2006. Tistega leta je Janković prvič kandidiral in nato tudi dobil volitve za ljubljanskega župana. Leta 2013 je ovadbo policiji v zvezi s tem poslom poslala davčna uprava. Leto pozneje, septembra 2014, pa je policija ovadbo poslala tožilstvu. Po zadnjih podatkih je zadeva še kar v sodni preiskavi. Do morebitnega sojenja v zadevi bo tako najverjetneje minilo še nekaj let.
Klavrn konec je doživel trenutno najbolj medijsko odmeven postopek proti Jankoviću – domnevno zahtevanje spolnih uslug v zameno za ureditev zaposlitve farmacevtki v Lekarni Ljubljana. Sodišče je tu zaradi po njihovem mnenju prepočasnega dela policije in tožilstva odredilo uničenje ključnih dokazov v primeru.
Pravosodni sistem deluje nedopustno počasi. Namesto da bi postopkom, v katere so vpletene osebe z veliko družbeno močjo, posvečal največjo možno pozornost, se ti odvijajo po polžje. To pa erodira zaupanje družbe v celoten pravosodni sistem in v politike, ki jo vodijo. Ne nazadnje dolgi postopki niso pošteni niti do oseb, ki se v njih znajdejo. Jankoviću se takšno nezakonito delovanje očita že vrsto let. Večina očitkov pa še ni dobila sodne potrditve ali zavrnitve.
Primeri postopkov proti Zoranu Jankoviću so vzorčen primer tega. Zato bomo na Pod črto Jankovićeve primere, za katere smo na vpogled dobili kazenske ovadbe, še naprej podrobno spremljali. Pokazali bomo, kje so napake v sistemu, ki se ne zna učinkovito in ažurno spopasti s sumi kriminala belih ovratnikov oziroma s primeri, v katere so vpleteni politiki.
Postopke proti Zoranu Jankoviću bomo spremljali in analizirali tudi v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018 z donacijo.
Kaj javnost mora in česa ne sme vedeti?
Primer Janković pa odpira še eno sistemsko vprašanje – koliko podatkov iz sodnih postopkov naj bo na voljo javnosti in v kateri fazi postopka naj bodo podatki javni?
Ob objavi informacij so nekateri dnevni časopisi in dnevnoinformativne oddaje kritizirali odločitev tožilstva, da nam posreduje zahtevane ovadbe proti Jankoviću. S tem naj bi na Pod črto škodovali osebi, za katero do pravnomočne obsodbe velja domneva nedolžnosti. Tudi sam Janković je v javnosti namigoval, da naj bi se mu s to potezo želeli na tožilstvu maščevati, ker v uradnih postopkih proti njemu niso uspešni. K temu Jankovićevemu argumentu so dodatni zagon dali tudi nekateri mediji, ki so (napačno) poročali, da je bil primer Janković prvi, v katerem je tožilstvo mediju še pred sodbo posredovalo policijsko ovadbo. Slednje ne drži, saj smo takšne ovadbe pri Pod črto še pred ovadbami proti Jankoviću pridobili v primeru postopkov proti Roku Furlanu.
Zakonodaja določa, da se lahko podatke o kazenskem postopku posreduje javnosti, če podatki postopku ne škodijo. Obenem se lahko podatki javnosti posredujejo tudi, če je interes javnosti večji od škode, ki bi jo razkritje povzročilo postopku.
Tožilstvo je po objavi naših člankov o Jankoviću popolnoma spremenilo prakso posredovanja dokumentov iz kazenskih postopkov. Če so pred tem brez težav posredovali ovadbe, zdaj praktično ne želijo dati nobenega dokumenta več. Tožilstvo tak obrat težko utemeljuje z argumentom, da bi razkritje škodilo postopku. Zakaj so nam pred objavo vsebine ovadb proti Jankoviću ovadbe brez težav posredovali, če pa bi njihovo razkritje škodovalo postopku?
Vseeno se lahko vprašamo, ali je razkritje podatkov iz kazenskega postopka, ki še ni končan, proti nekomu, ki ni javna oseba, ne upravlja z javnim denarjem ali nima velike družbene moči, v interesu javnosti. Najverjetneje ni. Po našem mnenju pa se morajo drugačni vatli uporabiti za osebe z močjo in vplivom.
Nedopustno je, da postopki proti visokim političnim funkcionarjem, kot je Zoran Janković, potekajo zelo počasi. Nedopustno pa je tudi, da javnost zaradi tega vrsto let ne ve, česa takšno osebo bremenijo organi pregona in kakšne dokaze imajo za to. Zato pri Pod črto menimo, da mora imeti tožilstvo za skrivanje policijskih ovadb, sklepov o sodni preiskavi in obtožnic v primerih proti osebam z močjo in vplivom zelo dobre argumente, zakaj bi razkritje dejansko škodovalo kazenskemu postopku, da bi bila ta škoda občutna. V nasprotnem primeru jih mora razkriti javnosti.
V prid razkritju govori še eno dejstvo. V postopkih proti vplivnim osebam se informacije o postopkih slej kot prej pojavijo v medijih. Vendar so te informacije nepreverjene, delne, vzete iz konteksta, pogosto tudi zavajajoče. Medijem pa jih pogosto razkrivajo ljudje z lastnimi, ne vedno poštenimi interesi – na primer odvetniki obdolžencev ali viri pri organih odkrivanja in pregona. Takšne prakse se bodo končale le, če bodo mediji do teh informacij lahko prišli po uradni poti, še preden bo poteklo pet ali deset let do pravnomočnosti postopka.
Na Pod črto bomo tudi v prihodnjem letu dejavni na obeh področjih. Sledili bomo kazenskim postopkom, razkrivali informacije, ki jih močni in vplivni želijo skriti pred javnostjo, obenem pa bomo od organov odkrivanja in pregona ter sodstva zahtevali maksimalno možno učinkovitost, pa tudi transparentnost njihovega dela.
Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podprite delovanje Pod črto tudi v 2018.
