Konec letošnjega aprila nam je anonimni vir na Pod črto poslal šifrirano elektronsko pošto. Pošta je vsebovala wordov dokument, v katerem je bilo besedilo predloga novega zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSova).
Predlog novega ZSova je bil, milo rečeno, problematičen. Med drugim bi dal agentom Sove pooblastila za tajne hišne preiskave, tajne vdore v računalnike in tajno namestitev prislušklukaovalnih in snemalnih naprav v stanovanja slovenskih državljanov. Te dejavnosti bi sicer moral odobriti sodnik – a identiteta sodnika bi bila tajna.
Na razkriti predlog zakona se je moral po naši objavi v državnem zboru odzvati celo premier Miro Cerar. Povedal je, da so nekateri predlogi v novem ZSova neustavni in da vlada takšnega zakona ne bo poslala v državni zbor. Sporni predlog ZSova je sicer pripravila prav vladna skupina pod vodstvom državnega sekretarja Erika Kopača.
Ob razkritju osnutka zakona se je sicer med nekaterimi poslanci in v strokovni javnosti pojavilo vprašanje, kako je lahko vladna skupina sploh razmišljala o takšni širitvi pooblastil Sovinim obveščevalcem.
To vprašanje rezonira še toliko bolj, če upoštevamo indice o dvomljivem delovanju naše tajne službe, ki smo jih v preteklosti razkrili na Pod črto. Že v začetku leta 2016 smo objavil dokumente, ki nakazujejo, da bi lahko Sova nezakonito prisluškovala slovenskemu državljanu. Decembra lani pa smo nato poročali o očitkih, da naj bi si nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar in njegov takratni namestnik Boštjan Šefic neupravičeno izplačevala denar iz tajnega fonda Sove. Podbregar je bil direktor Sove med junijem 2002 in septembrom 2006, Šefic pa je bil njegov namestnik od februarja 2004. Oba sta kakršne koli nepravilnosti pri izplačevanju sredstev sicer zanikala.
Trenutno vodstvo Sove pod vodstvom Zorana Klemenčiča je na podlagi vprašanj in pisanja Pod črto izvedlo nadzor nad izplačevanjem sredstev iz tajnega fonda v tistem času in predsedniku vlade Cerarju posredovalo poročilo o nadzoru. Vlada je nato vse ugotovitve nadzora označila kot tajne. Zato ni jasno, kaj je ugotovil notranji nadzor v Sovi.
Letos smo nato poročali o nenavadnih podrobnostih s sojenja Iztoku Podbregarju zaradi domnevnih nepravilnosti v delovanju Sove v času njegovega direktorovanja. Podbregar je bil v vseh do danes zaključenih postopkih na sodišču pravnomočno oproščen. Našega poročanja o tej zadevi na tem mestu ne moremo povzeti, saj nam je to julija letos z začasno odredbo prepovedalo ljubljansko okrožno sodišče. Na odredbo smo se pri Pod črto pritožili, ta sodni postopek pa še ni končan. Prav tako zaenkrat ne moremo poročati o postopku proti Pod črto, saj ga je sodišče označilo kot tajnega. Ker menimo, da je takšen tajni postopek proti našemu mediju neustaven, smo se pritožili tudi na tajnost postopka. Tudi o tej pritožbi sodišče še ni pravnomočno odločilo.
Nepravilnosti v tajnih službah sicer ni lahko preiskovati. Praviloma so podatki o delovanju tajne službe označeni kot – tajni. Ne glede na to pa je na podlagi naših dozdajšnjih ugotovitev moč sklepati, da ima Sova – podobno kot policija – težavo s sprejemanjem odgovornosti. Zato zakon, ki bi širil pooblastila naši tajni službi, namesto da bi uvedel dodatne varovalke pri njenem delu, najverjetneje v tem trenutku ni primerna rešitev.
Širši problem odgovornosti
Zakon o Sovi in ostale nepravilnosti v zvezi s tajno službo, o katerih smo pisali na Pod črto, pa odpirajo širše vprašanje odgovornosti represivnih in obveščevalnih organov v Sloveniji. Lani smo obširno poročali o zadevi Ornig. Dejan Ornig naj bi po navodilih in celo ob pomoči policije vdrl v spletno komunikacijo več kot tristo oseb. To naj bi storil brez naloga sodišča.
Policija je Ornigovo vdiranje – podobno kot vlada v primeru izplačil iz tajnega fonda Sove – želela pomesti pod preprogo. Kljub opozorilom pravosodnega ministra namreč ni resno preiskala trditev o Ornigovem vdiranju. Vodilni v policiji so kriminaliste, ki so domnevno sodelovali z Ornigom, ovadili šele na podlagi poročanja Pod črto in dokazov, ki smo jih policiji izročili pri Pod črto. Policija uradno obenem še vedno trdi, da posamezniki iz njihovih vrst, ki so sodelovali z Ornigom, niso storili nič narobe.
Ko smo se novembra letos pri posebnem oddelku specializiranega državnega tožilstva, ki se ukvarja s tem primerom, želeli prepričati o poteku preiskave, so nam s tožilstva sporočili, da je preiskava proti policistom končana – več podatkov o preiskavi pa nam ne morejo posredovati, ker je preiskava označena s stopnjo tajnosti. Javnosti se tako zopet prikrivajo ugotovitve tožilcev v postopku, ki obravnava sum hudih kršitev človekovih pravic na policiji.
Delovanje represivnih organov in tajnih služb bomo spremljali tudi v prihodnjem letu. Podprite naše delo v 2018.
Večja pooblastila
Tajnosti postopkov so seveda prikladno orodje za to, da se vladi, tožilstvu, vodstvu policije ni treba ukvarjati z neprijetnimi vprašanji javnosti. Nujnost tajnosti postopka pogosto utemeljujejo z argumentom, da bi razkritje podatkov škodovalo delu policije oziroma Sovi ali celo interesom Slovenije. Medijem pa je resničnost takšnih trditev praktično nemogoče preveriti.
Cerarjeva vlada je potrebo po novem zakonu o Sovi utemeljila z novimi varnostnimi izzivi, ki pretijo Sloveniji. Grožnje državam se spreminjajo, zato potrebujemo tudi spremenjeno zakonodajo.
Toda: kaj pa izzivi ali grožnje človekovim pravicam, demokraciji, dobrobiti državljanov? Si lahko privoščimo širjenje policijskih in obveščevalnih pooblastil ob tako šepajoči odgovornosti represivnih in obveščevalnih organov? Naš odgovor je jasen NE.
Že sama odsotnost odgovornosti je seveda problem – pa če želijo vladajoči tem organom podeliti nova pooblastila ali ne. Zato se bomo tudi v prihodnjem letu pri Pod črto intenzivno ukvarjali s preiskovanjem dela tajnih služb ter organov odkrivanja in pregona. To je namreč po našem mnenju še eno izmed področij, ki je bilo v javnosti do zdaj preveč zapostavljeno.
Nastanek tega članka ste omogočili bralci z donacijami. Podprite delovanje Pod črto tudi v 2018.
